Jezus po morju plava, po morja globočin.
Riba za njim priplava, riba Faronika.
O, le čaki, čaki riba, riba Faronika,
te bomo vprašali, kako se po svet godi?
Če bom jaz z mojim repom vila,
ves svet potopljen bo.
Če se bom jaz na hrbet zvrnila,
ves svet pogubljen bo.
O le nkari, nkari riba, riba Faronika
zavoljo malih otročičev in zavolj porodnih žen.
Ljudska bajeslovna pesem, zapisala Tončka Marolt v Podmelcu, 1952
O moj mojster, Iesu Kriste,
gvišnu ostanejo besede taiste,
rajši očem živlejne pustiti,
kuker tebe nikar lubiti,
pruti tebi moje srce gori,
katero je užgala toja rešna kri,
kateri začne tebe enkrat lubiti,
se na more več lubezen ugasiti,
tudi pr_meni more goreča ostati,
jenu očem moje srce u toje djati.
Škofjeloški pasijon, p. Romuald Marušič (1721 l.),
molitev apostola Janeza (821)
Sijaj, le sijaj sončice,
lepo sončke rumeno!
kako čem jez sejati,
kier sem močno kregano.
Če zjutraj zguodej vstanem,
se dekleta kregajo,
bi rade še ležale,
pa vstati morajo.
Če zvečer kesno zajdem,
pastirci tarnajo,
domov bi radi gnali,
pa pasti morajo.
Sijaj sonce, sijaj…
Ljudska pesem s Krasa, 1969, zapisala in posnela: Milko Matičetov in Valens Vodušek.
