Pogrešali smo vas na večeru ljudskega izročila Notranjske. Pesem niso note, so glas ljudi, ki živijo in delajo v tem prostoru. Ki so peli skupaj in skrbeli za naravo. Pesmi, ki vežejo spomin stoletij. Ob zaključku smo opozorili na posege v prostor, ki prinašajo posledice, o katerih nihče od tistih, ki so jih odobrili, na koncu ne bo odgovarjal, ko bodo ušle stvari iz rok. Še pred dvajsetimi leti je bil vstop iz vasi Dolenje Jezero v Cerkniško jezero naraven, obokan s krošnjami dreves. Ob poplavi je čolnar označil naravno mejo med človekom in jezerom. Danes je v imenu varovanja narave ta naravna meja posekana, pot asfaltirana in pot v jezero ni več prehod v naravno svetišče. Jezero je ustvarila narava, ne človek. Zavezali smo se, da bo ostalo divje. Naravno. Že od Valvasorja (1689) se svet zaveda tega čudeža narave.
Predvsem bi morala biti naloga Notranjskega parka varovanje naravne in kulturne dediščine.
Posegi v prostor so nepovratni. V preteklosti je človek imel svoje življenje organizirano v vasi – gostilna, cerkev, trgovina, kmetije, delavnice, domovi. In jezero je imelo mir. Svoje življenje. Cerkniškemu jezeru bi morali ostati v spoštljivi razdalji , zavezi, da se kot naravni fenomen zna sam upravljati in bi človek lahko bil v njem samo odjemalec darov, spoštljivi oboževalec. Tako so nas vsaj učili krasoslovci, skrbniki narave, dr. Franc Habe in dr. Pavel Kunaver, ko so nas obiskovali v Osnovni šoli in javnih prireditvah pred petii, štirimi desetletji.
Jezerski čoln – Notranjski drevak na poti s plovbe po poplavljenem Cerkniškem jezeru v vas Dolenje Jezero. Kader iz filma Meglica The Mist Jasne Hribernik, predstavljen na EXPO GATE Milano 2015.
Vhod v Cerkniško jezero, 12. 3. 2026.
